Nesnovna kulturna dediščina

Slovenija je bogata z nesnovno kulturno dediščino, ki je ponekod značilna samo za eno lokacijo in skupnost, drugod za celotno regijo, ponekod pa se kot del kulturne dediščine pojavlja na celotnem slovenskem ozemlju. Raznolikost nesnovne kulturne dediščine se kaže v njenih pojavnih oblikah in se kljub prenosu iz roda v rod prilagaja sodobnim trendom. Predstavljamo šest elementov: lončarstvo, izdelovanje papirnatih rož, skodlarstvo, oglarstvo, pripravo poprtnika in zeliščarstvo. Prvih pet elementov je vpisanih v slovenski Register nesnovne kulturne dediščine, zeliščarstvo pa še čaka na pripravo pobude in upamo, da bo kmalu tudi del Registra.

LONČARSTVO v Sloveniji je rokodelska obrtna dejavnost, ki obsega izdelovanje posodja in drugih uporabnih in okrasnih predmetov iz gline. Lončarstvo je med najstarejšimi obrtnimi dejavnostmi v Sloveniji, saj prvi viri segajo že v 14. stoletje. V lončarskih središčih po Sloveniji so lončarji razvili različne vrste lončenih izdelkov s čimer so tesno povezana znanja priprave materialov, rabe orodij ter oblikovanja, krašenja, loščenja in žganja izdelkov. Ponekod se znanje prenaša iz roda v rod v okviru družinske tradicije, drugod so se lončarji priučili te obrtne dejavnosti. Lončarski izdelki danes temeljijo na tradicionalnih in sodobnih oblikah. Tako obsegajo raznovrstno posodje za pripravo, uživanje in shranjevanje živil in pijač; kot so pekači, potičnice, kozice, pinje, sklede in krožniki, lonci, skodele, solnice, krugle, vrči, pütre, majolike, kozarce, šalice itd. Med lončarskimi izdelki so še kipelne vehe, napajalniki za živali, hranilniki, pepelniki, svečniki, otroške igrače (piščali in žvrgolci), ter drugi uporabni in okrasni predmeti. Tradicionalno lončarstvo je bilo leta 2014 vpisano v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine.

IZDELOVANJE PAPIRNATIH ROŽ  je veščina oblikovanja različnih vrst papirja v dovršeno izdelane predmete, ki posnemajo naravno podobo rož in rastlinja in se uporabljajo ob različnih priložnostih povezanih z navadami krašenja ob koledarskih šegah, šegah življenjskega kroga ter praznikih cerkvenega leta  (rojstni dan, god, obletnice, poroke, obhajila). Rože izdelujejo iz raznovrstnega papirja in žičnatih opor s pomočjo škarij, ponekod (redkeje) tudi s posebnimi železnimi izsekači. Izdelovanje rož iz papirja je v 1. polovici 19. stoletja doseglo tudi naše kraje, razcvet pa je doživelo med 1. in 2. svetovno vojno, njihovo izdelovanje pa je bilo v kmečkem okolju do 2. svetovne vojne tudi domača obrt. Zanimanje za izdelovanje rož iz papirja se v zadnjem času povečuje, za kar so zaslužna številna društva in druge organizacije, ki prepoznavajo izdelavo papirnatih rož kot pomemben element slovenske kulturne dediščine. Izdelovanje papirnatih rož je bilo leta 2012 vpisano v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine.

PRIPRAVA POPRTNIKA 
Najbolj razširjeno ime za božični kruh ali poprtnik, izhaja iz ljudskega izročila, po katerem naj bi ga gospodinje skupaj z nekaterimi predmeti (svečo, posodico z blagoslovljeno vodo, blagoslovljeno vejico iz cvetnonedeljske butarice,…) postavile na mizo, kjer je pokrit s prtom čakal do zaužitja. Največkrat so spekle tri hlebce, iz pšenične, ržene in ajdove moke. Kot glavna obredna jed je moral božični kruh stati na mizi od božiča do svetih treh kraljev. Namenjen je bil zaužitju članom družine in živini ter ponujen gostom ob obiskih. Peka božičnega kruha, ki ga v Beli krajini imenujejo badnjak, drugje pa so bila zanj razširjena poimenovanja kot so žúpnik, župnek, poprtnják, bôžič, božíčnik, mížnik, nám(i)žnik, pomížnik, stólnik, postólnik, je bila razširjena do konca druge svetovne vojne, ko so ga začele nadomeščati potice. Peka božičnega kruha je ponovno oživela konec 20. stoletja. Danes ga pečejo v osrednji Sloveniji, Beli krajini, na Dolenjskem, Notranjskem, Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem, predvsem v času pred praznikom svetih treh kraljev. Pripravljajo ga iz boljšega kvašenega testa v obliki hlebca in mu dodajajo različne testene okraske (kite, verski simboli). Priprava poprtnikov je bila leta 2013 vpisana v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine.

SKODLARSTVO je obrtna veščina izdelovanja skodel, cepljenih lesenih deščic, narejenih iz lesa iglavcev. Obrt obsega tudi kritje streh različnih objektov od pomladi do pozne jeseni, predvsem v višje ležečih območjih Slovenije. Les iglavcev, ki je ravne rasti z gostimi letnicami in brez grč, vsebuje naravno zaščito pred različnimi vremenskimi vplivi, zato za izdelavo skodel največ uporabljajo smrekov in macesnov les. Vse do sredine 60.
let 20. stoletja je bilo kritje s skodlami prisotno v višje ležečih in gozdnatih območjih Gorenjske, Koroške, Štajerske, Dolenjske in Notranjske. Za izdelavo skodel skodlar potrebuje gozdarsko in tesarsko orodje. Za posek v jesenskih mesecih izbere drevo, ki raste med 600 in 800 m nadmorske višine. Drevo poseka pozimi, ko les miruje, ga v delavnici razreže na manjše dele, razcepi na čim bolj enake dele iz katerih odstrani stržen in lubje. Les cepi v smeri rasti vlaken z rezilnim nožem in batom. Ročno cepljenje na površini lesa ustvari drobne žlebiče, zaradi katerih voda hitreje odteka, to pa omogoča njihovo dolgotrajno obstojnost. Tako narejene skodle zloži v skladovnico, ki jo obteži in pusti sušiti na zraku od enega meseca do enega leta. Skodlarstvo je bilo leta 2017 vpisano v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine.

OGLARSTVO je dejavnost gozdnega gospodarstva za pridobivanje lesnega oglja tam kjer so ustrezni naravni pogoji za gospodarjenje z gozdovi.Postopek oglarjenja obsega izbor in pripravo lesa, pripravo prostora za pridobivanje oglja, izdelavo kope, proces kuhanja ali oglenitve lesa in z njim povezano oglarsko znanje in ustrezne delovne postopke ter razdiranje kope in shranjevanje oglja. Oglarji za oglarjenje uporabljajo vse vrste lesa. Oglje je uporabno v gospodinjstvih, obrteh in različnih industrijskih panogah. Prvi viri o oglarstvu na slovenskem segajo v 16. stoletje, izjemno pomembno pa je bilo v 19. stoletju, ko sta bila fužinarstvo in kovinska industrija pomembni gospodarski panogi. Oglarjenje se je ohranilo tudi v 21. stoletju, kjer vedenje o nekoč pomembni dejavnosti poleg delujočih oglarjev širijo različna združenja in društva. Oglarstvo je bilo leta 2012 vpisano v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine.

ZELIŠČARSTVO obsega znanja nabiranja, vzgajanja in uporabe različnih rastlin za zdravljenje in preprečevanje bolezni. Znanje o zeliščarstvu so imeli ljudje že v preteklosti, ko so si na podlagi izkušenj skušali pomagati z rastlinami. Pomembno vlogo so imeli tudi samostani, med bolj znanimi na današnjem slovenskem ozemlju so Žiče, Pleterje, Olimje in Stična. V današnjem času je zeliščarstvo zelo razvejana dejavnost s katero se ukvarjajo številni posamezniki. Prepoznavanje in nabiranje pravih zelišč zahteva določeno znanje, saj je meja med zdravilnim in strupenim lahko zelo tanka. Zdravilne rastline (cvetove, korenine, lubje in liste) se nabira ločeno (vsako zelišče posebej) v suhem in sončnem vremenu. Prav tako je potrebno vedeti kako se rastline shranjujejo kot tudi za kaj se jih uporablja. Zeliščarji nabrane rastline sušijo, iz njih delajo tinkture, mazila, pijače, kise, olja ter številne druge uporabne izdelke.

Več na:

https://www.dediscina.si/

http://www.nesnovnadediscina.si/

Ta projekt je podprt s strani programa Interreg Srednja Evropa, 
ki se financira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

www.interreg-central.eu/artistic